5. dan

Jutro smo začeli z zelo podobno rutino kot prejšnje dni: vstajanje, zajtrk in odhod v laboratorij. Delali smo v istih laboratorijih kot včeraj. Danes je delo potekalo veliko bolj tekoče in sproščeno kot včeraj, saj smo se že vsaj približno znašli. V laboratoriju za mikrobiološko analizo hrane smo najprej nadaljevali z analizo včerajšnjih okuženih gojišč, ki so bila čez noč v inkubatorjih. Po končani analizi je sledila še identifikacija mikroorganizmov. Ena izmed metod identifikacije je bil tudi ELISA test (enzyme-linked immunosorbent assay). Gre za metodo, ki se uporablja za kvantitativno odkrivanje antigena v vzorcu. Poleg tega, pa je bilo prisotnega tudi veliko pipetiranja in centrifugiranja vzorcev zmešanih z raztopino imenovano PBS. Po kosilu smo nadaljevali z ugotavljanjem, v kateri hrani se nahajajo sledi Salmonele in E.Coli. Za konec pa smo pregledovali tudi konjsko kri, če vsebuje kakšne bakterije. Z delovnim dnem sem bila zelo zadovoljna, zdi se mi tudi, da smo se v laboratoriju super razumeli. Jezikovne nerazumljivosti smo ponovno reševali z Google Translate-om, ki je v zadnjih dneh postal moje najbolj obiskano spletno mesto. Po delu smo se odpravili na večerjo. Danes je bil na meniju kebab, nekoliko drugačen kot ta, ki smo ga vajeni. Zaradi slabega vremena danes nismo raziskovali okolice in smo se odpravili naravnost nazaj v hotel, od koder tudi pišem tale blog. Se slišimo! Mina

4 .dan

3. dan

Danes smo se prebudili v veliko barvitejši Istanbul, saj je bilo vreme mnogo lepše kot včeraj in predvčerajšnjim. Po zajtrku smo se odpravili v šolo, ki nas gosti. Tam smo bili deležni veliko pozornosti: kljub temu, da ne zna skoraj nihče angleško, so nas pozdravljali in nam mahali. Pozdravil nas je tudi izredno gostoljuben ravnatelj, ki nam je ponudil značilen turški čaj in turško kavo. Udeležili smo se nekaj predmetov, kot so kodiranje, biologija in elektronika. Ogledali smo si tudi ostale razrede, kantino ter kemijski laboratorij, kjer dijaki s profesorji proizvajajo kemijske produkte, ki jih pošiljajo celo na Kitajsko. Ostalo nam je nekaj časa, da smo se malo bolje spoznali z dijaki, sodelujočimi na Erasmusu. Z njimi je komunikacija potekala veliko lažje, saj so za razliko od ostalih znali tekoče govoriti angleško. So izjemno komunikativni ter prijazni in zmenili smo se, da se bomo videli tudi po večerji. Odpravili smo se proti laboratorijem, kjer bomo opravljali prakso. Osebje nas je velikodušno sprejelo in nam razkazalo naprave in poskuse. Spet smo pili turško kavo 😊. Ker je ogled trajal precej dolgo, smo se v hotel vrnili kar utrujeni. Kljub temu da je že 3. dan, nimamo wifija in se počutimo prav »robinzonsko«. Šolske obveznosti bodo očitno morale počakati, vendar nam to popolnoma ustreza.

2. dan

Prvo jutro v Istanbulu je bilo deževno, vetrovno in izjemno mrzlo. Kljub temu smo se z organiziranim prevozom odpeljali v Istanbul, ki je kljub slabemu vremenu žarel v svojih barvah. Obiskali smo ballat, kjer smo si ogledali nekaj pravoslavnih cerkva, videli smo »rdečo šolo« ter se sprehodili po ulicah, posutih z mavričnimi dežniki. Ženska populacija ekipe, (torej 99%), pa se seveda ni mogla upreti nizkim turškim cenam čevljev, bund, zdravil ter slaščic. Obiskali smo tudi tržnico z začimbami, kjer smo dobili občutek, kako bo izgledal Grand bazar, ki ga bomo obiskali v naslednjih dneh. Dekletom je prav gotovo laskalo, saj so nas vabili z vseh strani in nas primerjali z Jeniffer Lopez, Victora Secret model-om, Lady Gaga ter Harryem Potterjem. Za kosilo smo poskusili tradicionalen istanbulski ribji sendvič, ki nas večine ni navdušil. Poleg sendviča so nam postregli tudi sok, v katerem so plavale kumarice in zelje. Po prihodu v hotel smo odšli na večerjo, po večerji pa smo izmučeni odšli spat. Upamo, da nas zjutraj pričaka lepše vreme. 😊

1. dan

V soboto, 18. 3. 2023 smo ob 10. uri zjutraj odleteli iz letališča Jožeta Pučnika Ljubljana proti Istanbulu. Let je za večino potekal gladko, nekateri pa smo imeli »srečo« s tujimi potniki. Ob pristanku nas je zadel šok, saj smo pristali v hladen in deževen Istanbul. Ko smo prevzeli vsak svoj kovček, nas je pobral črn kombi in nas skupaj s prtljago nabasal vanj. Največji šok za nas je še sledil. V Turčiji namreč ne upoštevajo cestno prometnih predpisov t.i. CPP. Glede na njihovo vožnjo smo predvidevali, da imajo veliko prometnih nesreč, a nas je odgovorna to vprašanje presenetilo, saj jih imajo relativno malo. Po namestitvi v hotelu je sledil ponoven šok – v hotelu ni interneta. Umit in Seda, turška koordinatorja naše izmenjave, sta nam pokazala okoliške trgovine, parke in restavracije. V eni izmed restavracij smo si privoščili kebab. Izkazalo se je, da se kebab kakršnega poznamo mi, razlikuje od kebaba v Turčiji. Nad hrano nas je velika večina navdušena, z izjemo Mine in Kaje, ki sta pri poskušanju nove hrane zadržani in naju raje gledata pri odkrivanju novih okusov. Med drugimi tudi Mašo, ko je z veliko entuziazma ugriznila v »stročji fižol«, za katerega se je izkazalo, da je to zelen čili. Po večerji smo se odpravili po nakupih v supermarket, si nakupili veliko sladkarij in jih skupaj v sobah pojedli. Ni trajalo dolgo ko smo od napornega dneva zaspali.